2007

To so aktivnosti, ki jih bo ŠDSS skušalo obdržati vnaprej in jih uveljaviti, kot tradicionalne aktivnosti.

Poletno športni tabor na Kolpi

Tabora se je udeležilo 52 članov. Na samem taboru, ki smo ga predvsem športno obarvali s plavanjem, čolnarjenjem, nogometom, orientacijskim tekom, športnimi igrami, tekmovanji; smo izvedli tudi nekaj delavnic in sicer picopek, ustvarjalno, kozmetika in frizerstvo, masaža, taborniško, skupinsko delo in manegment. Udeleženci so bili razdeljeni v štiri skupine in so se borili za točke in nagrade, ki smo jih zadnji večer ob tabornem ognju razdelili po vrsti. Tabor je lepo uspel in je bil kvalitetno izveden.

Vodja aktivnosti: Gregor Habjan

Tridnevna visokogorska tura

V letošnjem letu smo ponovno predvidevali tridnevno turo na Snežnik, Nanos in Slavnik. Ture nismo izpeljali v tej meri zaradi nepredvidenih okoliščin, torej smo Slavnik izpustili in se povzpeli na Blegoš.

Vodja ture: Igor Miklavčič

Smučarski tabor

Na Pokljuki smo organizirali smučarski tabor. Na taboru smo imeli kar nekaj zimskih aktivnosti in sicer; tek na smučeh, alpsko smučanje, sankanje, zimski pohodi, … Tabor je trajal štiri dni in smo bivali v Šport hotelu. Tabora se je udeležilo 29 članov. Tabor je v celoti uspel zelo dobro. Udeleženci so bili navdušeni nad svojimi sposobnostmi in voljo do dela. Na taboru smo izvedli tudi delavnico, v obliki kviza in s tem obogatili razgledanost udeležencev.

Vodja tabora: Katjuša Koprivnikar

Celoletne športne aktivnosti ob popoldnevih in vikendih

Aktivnosti se bodo skušale odvijati v domačih krajih dijakov, kateri so naši člani društva. V večji meri se bodo aktivnosti odvijale kot igra showdowna, in korektivne gimnastike na domu.

Vodja aktivnosti: Gregor Habjan

MLADI SLEPI IN SLABOVIDNI ŽE OSMIČ ZAPORED NA KOLPO Z ŠDSS
SREDA, 4.7.2007 - NEDELJA, 8.7.2007

Pred razpisom tabora ŠDSS se vedno znova sprašujem, kaj bi bilo, če se srednješolci z motnjo vida ne bi udeleževali aktivnosti, ki so namenjene le njim. Kam bi se vključevali, kaj bi jim ustrezalo, kje so tisti, ki se tovrstnih aktivnosti ne udeležujejo? Kaj kmalu po razpisu so take misli pozabljene, ker se vsaj nekateri slepi in slabovidni mladi dokaj vzorno in hitro prijavljajo na tovrstne aktivnosti. Vsekakor to ni zasluga iz danes na jutri ampak je to plod preteklega dela, kajti številčnost udeležencev, ki jo dosegamo na naših taborih je zelo pohvalna. Po prejetih prijavah je glavno vprašanje samo še organizacija in varnost udeležencev na taboru ŠDSS. Tudi tokrat smo za to dobro poskrbeli. Prijavilo se je 25 udeležencev, ki so letos resnično lepo sodelovali prav v vseh delavnicah in športnih igrah, tako da zaslužijo javno pohvalo. Pohvalil bi tudi voditelje delavnic, ki so zelo kvalitetno predstavili delavnice (manegmenta, masaže, kozmetika in urejanje pričesk, trženja, predstavitev alpskega smučanja za invalide, senzorike, peka pice in priprava materialov). Poleg delavnic so bili na taboru še športni moderatorji, ki so prav tako odlično poskrbeli za izvajanje jutranje telovadbe in raznolikih športnih iger preko celega dneva. Program je bil ponovno izveden v celoti (priloga), tako da smo se prav vsi razveselili trenutkov, kjer smo lahko tudi malo zadihali. Na tem taboru so imeli slepi in slabovidni možnost spoznati različne variante timskega dela za katerim ŠDSS najbolj strmi, ga spodbuja med udeleženci in se potrudimo tudi za dober vzgled. Ker udeleženci prihajajo s področja celotne Slovenije se sprva vsi udeleženci med seboj ne poznajo, ker sta oddaljenost in različni interesi dva dejavnika, ki jim v vsakdanu to omejujeta. Na taboru imajo možnost spoznati drug drugega do obisti, torej naredimo nekaj tudi za socializacijo mladih, ki je za marsikoga zelo velikega pomena … Tokrat lahko rečemo, da je bilo vreme, ki je še kako pomembno za dober vtis na taboru, tudi tokrat na naši strani, kljub popoldanskemu nalivanju prva dva dni. Zaključni večer nam je prinesel obilo lepih točk, ki so jih pripravili v skupinah, zanimivo delavnico o peki na žaru in končno razglasitev zmagovalcev ter podelitev nagrad. Udeleženci so ob tabornem ognju in pristnih zvokih harmonike prepevali in se zabavali še dolgo v noč.
Evalvacija med strokovnimi sodelavci in delavničarji je potekala po končanem taboru, bilo je nekaj pripomb glede pospravljanja tabora, ki poteka v Nedeljo, nekateri so bili mišljenja, da bi bilo bolje iti na plažo. Mnenja so bila deljena, a kljub vsemu je prevladalo mišljenje da je prav tako, da se za seboj tabor tudi uredi in pospravi iz razlogov, kot je timsko delo, varčevanje sredstev z lastnim delom in pa tudi učenje različnih opravil. Vse ostalo ni bilo sporno, delo voditeljic skupin je bilo pohvaljeno in celotni tabor je bil ocenjen z najvišjo oceno s strani vseh.
Za resnično uspešno izveden tabor, se zahvaljujem tudi našim podpornikom po strokovni plati: ZZSSM, ZŠOMS, ZŠIS, ZDSSS, in različnim MDSS-jem, ki se zanimajo za naše delo, ki ga opravljamo že 8 let. Zahvaljujem se pa tudi vsem sponzorjem (Jelen, CSS, MDSSLJ, ŠZŠKL, …), ki na različne načine podpirajo naše delo in nas pri tem z materialnimi dobrinami tudi spodbujajo.
Naša naslednja akcija je pohodniška tura po primorskih vrhovih. Z manjšo skupino bomo osvojili tri vrhove in sicer; Slatnik Snežnik, Nanos. Planinska tura bo potekala od 3.8.2007 do 5.8.2007.

Zapisal: Predsednik ŠDSS: Gregor Habjan

GORNIŠTVO, PLANINSTVO IN POHODNIŠTVO SLEPIH IN SLABOVIDNIH

Gorništvo je ena močnejših dejavnosti, kjer se lahko slepi in slabovidni potrjujejo in dokazujejo sami sebi, da so zmožni marsikaj. Veliko je možnosti, ciljev,, ki jih gore dopuščajo posamezniku. Prav vsakdo si lahko izbere vrh, ki mu ustreza, katerega je sposoben premagati in mu je v tistem trenutku določeno zadoščenje.

Tudi Športno društvo slepih in slabovidnih iz Škofje Loke vsako leto pripravi tridnevno gorniško turo, kjer imajo mladi slepi in slabovidni možnost sprejeti izziv slovenskih gora. S ŠDSS so bili mladi slepi in slabovidni že 2x na Triglavu in okoliških vrhovih, Veliko smo se sprehajali po vrhovih Škofjeloškega pogorja in Predgorju julijskih Alp. Nekajkrat nas je pot vodila tudi na ostala slovenska gorovja in planine. Predvsem smo z mladimi slepimi obiskovali planinski svet, kjer so poti lepše, hoja enostavnejša, cilji lažje osvojljivi, občutki pa zelo podobni. Poti ki so označene kot lahke, tudi ne zahtevajo spremstva 1:1, ampak so lahko spremljevalci nekoliko razredčeni, ter jim na poti pomagajo slabovidni udeleženci.

V letošnjem letu smo se z ŠDSS odločili obiskati primorske vrhove. Iz Ljubljane smo odšli v petek 3.8. ob 15h. Močna burja in napovedano slabo vreme na primorskem, sta nam je že prvi dan spremenila načrte in smo namesto na Snežnik, odšli na Blegoš, kjer smo kasneje tudi prenočili. Koča na Blegošu je nekoliko pod vrhom, tako da smo morali do koče sestopiti z vrha. Vreme ni bilo nič kaj prijazno, kajti tudi na Blegošu je zapihalo nekaj primorske burje. V takem vremenu je bivakiranje v koči nekaj najlepšega, kar se lahko človeku zgodi. Po dobri enolončnici, vročem čaju in domačem flancatu se lahko pričnejo družabne igre. V planinskih kočah se običajno hodi na spanje nekoliko prej, kot običajno, ker se naslednje jutro gre zgodaj na pot.
Mi smo kočo zapustili po zajtrku, okrog 6.30 zjutraj. S kombiji smo se odpeljali v smeri proti Nanosu. Približno dve uri pod vrhom smo parkirali na zato označenem mestu, vreme je bilo lepo in po dolgi vožnji smo že težko čakali, da ponovno pretegnemo noge. Vzpon do vrha se je kar zavlekel, tako da nismo imeli več veliko časa za počitek. Pojedli smo vse kar smo prinesli v svojih nahrbtnikih, odšli v kočo po žig za v knjižico Slovenske transverzale. Ogledali smo si še velik RTV oddajnik, ki ga premore Nanos, se razgledali po primorski in medtem opazili tudi Snežnik, katerega vrh je bil danes naš cilj.
S kombiji smo se ponovno prepeljali do vznožja Snežnika - Sviščakov. V nahrbtnike smo stlačili vse potrebno za prenočevanje in jutranji zajtrk. Pot ki nas je čakala je bila od obeh vrhov, ki smo jih osvojili najtežja. Do vrha je bilo približno tri ure hoda po koreninah, ozkih skalnatih poteh med borovci, kar je za slepe dokaj zahtevno opravilo. Na vrh smo prišli močno utrujeni.
Pot v hribe izgleda tako, da se na zahtevnejših ali ožjih predelih poti slepi prime spremljevalca zadaj za nahrbtnik in hodi za njim dokaj varno. Spremljevalec slepega sproti informira o okolici, ovirah na poti, večjih stopnjah in podobno. Pot navzdol poteka zelo podobno. Največja razlika je v tem, da se po poti navzgor zelo hitro začuti dodatna teža na nahrbtniku in takrat spremljevalec ve, da je nekdo za njim že malo utrujen. Potreben je kratek odmor, dodatna motivacija in prepričevanje k uspehu. Mi videči se dodatno motiviramo, ko opazimo vrh gore in nas noge same ponesejo, prav tako pa je potrebno slepemu približati vrh na tako jasen način, da se mu zgodi podobno. Pot navzdol je v tem pogledu nošenja bremen v toliko lažja ker se slepi zadaj opre na tebe z vrha in ga samo zadržiš le toliko, da on najde sigurno stopnjo.
Koča na Snežniku je bila popolno nasprotje od koče na Blegošu, kjer se bohotijo z elektriko, vodo, dovozno potjo in dokaj bogatimi kapacitetami. Koča na Snežniku, pa je prava gorska koča, brez elektrike, s straniščem na štrbunk, kjer smo se vsi umivali iz ene posode, ker je primanjkovalo vode, kjer so skupinska ležišča urejena tako, da smo si pogrnili pene kar po tleh. Večina nas je bila kar prijetno presenečenih nad tem pristnim gorniškim vzdušjem, ki nas je navdal s posebnimi toplimi občutki. V obeh dveh kočah smo bili zelo lepo sprejeti in se še enkrat zahvaljujemo oskrbnikom, ker so nas gostili pod streho.
V nedeljo smo se po zajtrku odpravili navzdol proti Sviščakom, in nato naprej proti Ljubljani,
kjer smo se sprostili v vodnem mestu Atlantis in se okrepčali v piceriji Jurman. Cilj je bil dosežen v nedeljo ob 16h, ko so se udeleženci ture z različnimi prevoznimi sredstvi odpravili proti domu.
Zahvalil bi se Zavodu za slepo in slabovidno mladino, ki nam je v pomoč ponudil kombi, s katerim smo se lahko prepeljali od začetka do konca. Zahvalil bi se tudi vodji ture Igorju Miklavčiču, ki nas je varno in suvereno prepeljal od začetka do konca. Zahvalil bi se tudi vsem ostalim udeležencem in spremljevalcem, ki ste si vzeli čas in se podali z nami na pot.

Predsednik ŠDSS: Gregor Habjan, prof.spec.švz

ODPRTO PRVENSTVO V TEKU NA SMUČEH ZA
SLEPE IN SLABOVIDNE 2007

Tudi v letošnjem letu smo izpeljali tekmo na 3000m v teku na smučeh za slepe in slabovidne. Tekma je bila organizirana na Rudnem polju na Pokljuki. Organizator in izvajalec tekme je bila ZDSSS, podizvajalec pa je bilo ŠDSS, ki ravno v temčasu prireja zimski športni tabor mladih slepih in slabovidnih na Pokljuki.
Tekmovanja se je udeležilo kar nekaj članov iz različnih MDSS-jev, Razen Ptuja in Kopra so bila zastopana vsa društva. Tekmovalo se je v treh starostnih kategorijah in sicer mladinci, člani in veterani. Tekmovalo se je tudi v kategorijah ločenih glede na slepoto oz. slabovidnost in sicer na kategorije B1, B2 in B3 združeno z B4. Tekmovalci pa so bili tudi ločeni glede na spol.

Tekmovanje je bilo izpeljano v soboto 17.3. 2007 ob 10.00. Odprl ga je častni gost g. Franci Pirc, ki je s strani ZDSSS zadolžen za pokrivanje prireditev na gorenjskem. Udeležence je prijazno pozdravil in jih spodbudil k poštenemu tekmovanju. Izrazil je zadovoljstvo, da se ponovno srečamo na Pokljuki, na svežem gorskem zraku. Vodja tekmovanja Gregor Habjan je prav tako pozdravil tekmovalce/lke in poudaril nekaj pomembnih napotkov v zvezi z potekom tekmovanja in časovnim urnikom. Najprej so se tekmovalci in tekmovalke pomerile v tehniki klasičnega sloga, na pot je šlo 17 tekmovalcev in 9 tekmovalk. Nato so se pa tekmovalci in tekmovalke pomerile še v prostem slogu, na progo se je podalo 5 žensk in 5 moških.
Ob zaključku prvenstva je bilo v Šport Hotelu na Pokljuki organizirano kosilo. Vzporedni ogled kratkega filma iz lanskoletnega prvenstva so si tekmovalci lahko pogledali kar med kosilom. V hotelu smo izvedli tudi podelitev odličij, le ta je podeljeval predstavnik ZDSSS, g Franci Pirc.
Prvenstvo je potekalo ob lepem sončnem vremenu, prijetni atmosferi in zelo dobrem razpoloženju tekmovalcev. Kljub majhnemu številu prijavljenih v posameznih kategorijah, smo se veselili udeležbe in se prepričevali da bo v prihodnje udeležba večja. Presenetilo nas je, da sta praktično v najmočnejši skupini članov B3 nastopila le dva tekmovalca. Podobna situacija je bila tudi v drugih razvrstitvah, kjer sta bila le dva ali trije tekmovalci/ke. Tekmovalci so po zaključku tekmovanja in slavnostne podelitve izrazili zadovoljstvo in zagotovo obljubili ponovno srečanje prihodnje leto. Tudi s tem člankom apeliram na MDSS-je po Sloveniji, da v prihodnjem letu spodbujajo člane k tovrstnim tekmovanjem in s tem povečajo udeležbo njihovih članov na tekmovanjih.
Absolutni zmagovalec pri moških, je bil bivši reprezentant iz kategorije članov Franc Vodenik (MDSS Ljubljana), pri ženskah pa je bila absolutna zmagovalka prav tako iz kategorije članic Zdenka Benedik (MDSS Kranj).
Zahvalil bi se moji ekipi ŠDSS, Katjuši Koprivnikar, Jerneji Jelenc, Tatjani Murn in Igorju Miklavčič, ki so veliko pripomogli k izpeljavi tekme, prav tako pa tudi spremljevalcem na progi in ob progi, ki so dali svoj vložek k kvaliteti tekmovanja. Ob tej priložnosti pa bi se zahvalil tudi vsem, ki pripomorete k izvedbi tovrstnih tekmovanj in taborov, ki spodbujajo šport ter tekmovalcem, ki se teh tekmovanj udeležite.
 

Predsednik ŠDSS: Gregor Habjan, prof.spec.švz